Vloga igre v terapevtskih, pedagoških in andragoških procesih

Uvod

Igra kot dragocen medij skupinskega procesa

Terapevtsko delo na področju duševnega zdravja in motivacije za spremembo življenjskega sloga se ukvarja s težavami na področju vsakodnevnih izbir aktivnosti in vedenja. Delo v skupini lahko naslavlja občutek smisla, veselja, pobude, telesnega zavedanja, stika z okoljem ali zaupanja v lastno zmožnost delovanja. Zdravstveni delavec, terapevt ali drug strokovnjak posameznika podpira pri čim višji stopnji samostojnosti, kompetenc, zadovoljstva, vključenosti in sprejemanja odgovornosti za lastno življenje.

V skupinskih oblikah terapije ali motivacijskih oziroma izobraževalnih tehnikah je lahko igra dragocen medij, ker hkrati vključuje telo, čustva, mišljenje, odnose in konkretno dejavnost. Igra, uporabljena v terapevtske namene, ni naključno razvedrilo in sama po sebi ni terapevtska rešitev. Njena vrednost je v tem, da je izbrana, stopnjevana in vodena skladno s cilji obravnave, zmožnostmi udeležencev ter varnostjo skupine.

Igre lahko uporabimo kot samostojno terapevtsko aktivnost ali kot uvodno, povezovalno in raziskovalno tehniko v skupinah z drugim ciljem. V tem smislu je igra lahko pomembna »začimba« skupinskega procesa: odpira prostor za spontanost, hkrati pa strokovnemu delavcu omogoča opazovanje delovanja posameznika v odnosu, vlogi, pravilih, frustraciji, izbiri in sodelovanju.

Teoretična izhodišča

Igra kot dejavnost in terapevtski medij

Pri delu z ljudmi je pomembno, da igro razumemo kot smiselno dejavnost, ne le kot tehniko. Pri otrocih je igra ena temeljnih okupacij, pri mladostnikih in odraslih pa se lahko pojavlja kot prostočasna, socialna, ustvarjalna, učna ali rehabilitacijska dejavnost. Terapevtska vrednost igre nastane takrat, ko je dejavnost usklajena s cilji obravnave: na primer z razvijanjem pobude, sodelovanja, regulacije čustev, telesnega zavedanja, vztrajanja, odločanja, postavljanja meja ali prenosa izkušnje v vsakdanje življenje.

Tukaj in zdaj

Geštalt pedagogika: zavedanje in celostnost

Geštalt pedagogika in geštalt pristop poudarjata celostno doživljanje človeka: telo, čustva, mišljenje, odnose in okolje razumeta kot povezano polje izkušnje. Eden osrednjih poudarkov je zavedanje v trenutku tukaj in zdaj. To ni samo umiritev uma, temveč sposobnost, da človek opazi, kaj zaznava, čuti, misli, potrebuje in kako se odziva v odnosu z okoljem.

Pri težavah v duševnem zdravju se ljudje pogosto ujamejo v premlevanje preteklosti, strah pred prihodnostjo ali v avtomatske načine odzivanja. Igra lahko pomaga preusmeriti pozornost v neposredno izkušnjo: v gib, glas, pogled, pravilo, izbiro, sodelovanje, poraz, zmago, napetost ali veselje v danem trenutku.

Skozi igro lahko udeleženci varno raziskujejo, kako vstopajo v odnose, kako postavljajo meje, kako se odzovejo na frustracijo, kako prosijo za pomoč in kako uporabljajo svoje telo. Strokovni delavec pri tem ne interpretira prehitro, ampak opazuje, podpira zavedanje in po potrebi pomaga udeležencu poimenovati in sprejeti izkušnjo.

Kontaktna meja

Kontakt, psevdokontakt in prekinitve

Kontakt v geštalt pristopu pomeni živ stik s seboj, z drugimi in z okoljem. Ne gre za stalno popolno odprtost, temveč za dinamično sposobnost približevanja, umikanja, izbire in razlikovanja med tem, kaj je moje in kaj prihaja iz okolja. Kontakt se ves čas spreminja.

Prekinitve ali motnje na kontaktni meji so ustvarjalne prilagoditve, ki so posamezniku nekoč lahko pomagale preživeti ali se zaščititi. Zato z njimi ravnamo spoštljivo in previdno. V terapevtskem procesu jih ne »odstranjujemo«, ampak jih najprej prepoznamo, razumemo njihovo funkcijo in šele nato iščemo nove možnosti delovanja.

Psevdokontakt lahko razumemo kot navidezno vključenost, pri kateri je stik površinski ali predvsem prilagoditven. Posameznik se lahko smeje, sodeluje ali govori, vendar pri tem ostaja odrezan od lastnega doživljanja ali od resnične izmenjave z drugimi. To ni napaka značaja, temveč pogosto zaščitna strategija.

V odnosu dveh ali več oseb lahko oseba, ki zmore nekoliko več pristnega kontakta, s svojo umirjenostjo, jasnostjo in spoštljivim odzivanjem, podpira druge k večjemu zavedanju. Pri tem je nujno upoštevati zmožnost, tempo in meje posameznika.

»Da ne bi odstranjevali trna s kladivom.« — Tanja Lamovec

Varna skupina

Kako igra podpira kontakt in zavedanje

Igra v varni skupini lahko podpira ponovno vzpostavljanje stika s telesom, drugimi ljudmi in okoljem. Njena moč je v tem, da vključi neposredno izkušnjo: gibanje, pogled, glas, ritem, sodelovanje, pravila, izbiro in odziv na nepredvidljivost. Ob tem se lahko pojavijo spontani odzivi, ki jih v bolj formalnem pogovoru težje opazimo.

Pomembno pa je, da igra ne sme postati pritisk. Če je prehitra, preveč telesna, preveč tekmovalna ali premalo strukturirana, lahko pri nekaterih udeležencih poveča tesnobo, sram ali umik. Zato strokovni delavec ali vodja skupine igro stopnjuje: začne z enostavnejšimi, manj izpostavljajočimi nalogami, opazuje odziv skupine in šele nato povečuje socialno, telesno ali čustveno zahtevnost. Ob koncu uporabi varnejše, manj zahtevne in povezovalno-umirjevalne igre, da se skupina lahko vrne v občutek stabilnosti. Ves čas je pomembno, da zaznava skupino in vsakega posameznika v njej.

Ko udeleženec v igri doživi, da je lahko viden, slišan, sprejet ali sposoben sodelovanja, lahko to postane korektivna izkušnja. V terapevtskem ali motivacijskem procesu je ključno, da strokovni delavec po igri omogoči kratek razmislek: Kaj se je zgodilo? Kaj sem opazil pri sebi? Kaj mi je pomagalo? Kje se podobno odzovem v vsakdanjem življenju? Kaj lahko prenesem v svoje odnose, delo, šolo, prosti čas ali skrb zase?

Simbolna razdalja

Uporaba metafor v igri

Metafora ima pomembno vlogo pri delu z mladostniki in odraslimi, ker omogoča simbolno, manj neposredno in zato pogosto varnejše izražanje misli, čustev in življenjskih izkušenj. Terapevtske igre lahko ustvarijo prostor, v katerem udeleženec skozi predmete, podobe, zgodbe, vloge ali gib raziskuje svoje notranje doživljanje, ne da bi moral takoj neposredno govoriti o bolečih vsebinah. Strokovni delavec lahko udeležence povabi, da svoje občutke po igri opišejo na primer z vremenom, naravnim pojavom, živaljo, barvo ali drugo prispodobo.

V geštalt pedagogiki lahko metafora deluje kot most med notranjim doživljanjem in zavedanjem. V skupini ali pri delu s posameznikom pa je posebej pomembna tudi zato, da bistveno iz osebnega doživljanja ne ostane neizgovorjeno ali celo neprepoznano.

Metafora ni sama sebi namen: pomembno je, da jo strokovni delavec poveže z doživljanjem posameznika in z njegovim vsakdanjim delovanjem.

Iz nemoči v akcijo

Gledališki in improvizacijski pristopi

Pri gledaliških in improvizacijskih vajah uporabljamo vaje za telo, glas, zaznavanje, spontanost, sodelovanje in raziskovanje različnih izbir. V terapevtskem procesu niso namenjene nastopu ali igralski popolnosti, temveč izkustvenemu učenju: udeleženec lahko nekaj naredi, začuti in šele nato o tem razmisli.

Podobne vaje uporabljajo tudi profesionalni gledališki in filmski igralci, vendar je namen v terapevtskem kontekstu drugačen. V ospredju niso tehnika igre, prepričljivost lika ali rezultat, ampak zavedanje telesa, čustev, glasu, drže, impulza in odnosa. Udeleženec lahko prek vloge varneje opazi, kaj se v njem zgodi, ko se približa, umakne, prosi, zavrne, postavi mejo ali sprejme odziv drugega.

Gledališče nam omogoča, da telo začutimo kot nosilca izkušnje. Človek se ne izraža samo z besedami, ampak tudi z držo, gibanjem, obrazno mimiko, pogledom, ritmom in glasom. Telo pogosto pokaže občutke, ki jih razum lahko zadrži ali jih posameznik še ne zmore jasno ubesediti.

Na seminarju se lahko udeleženec pri izbranih vajah preizkusi v dveh vlogah in dobi telesno, čustveno in celostno izkušnjo obeh perspektiv. Takšna menjava vlog podpira empatijo, zavedanje lastnih meja in razumevanje, da v odnosu praviloma obstaja več kot ena možna razlaga ali izbira.

V ospredju so skupinske igre za zavedanje, intuicijo, občutek za bližino in razdaljo, empatijo, zrcaljenje, prošnjo, zavrnitev, krivdo, sram ali preizkušanje novega odziva. V skupini lahko uporabljamo posamezne gledališke elemente, ne da bi izvajali psihoterapevtsko metodo v ožjem pomenu.

Mladi in odrasli s težavami v duševnem zdravju se lahko pogosto počutijo ujeti v okoliščine in lastne ponavljajoče se vzorce. Gledališka igra jim omogoči, da problem postavijo v prostor, ga pogledajo z razdalje in preizkusijo drugačne odzive. »Oder« tako postane varen laboratorij za raziskovanje meje, glasu, drže, sodelovanja, odpora, prošnje za pomoč ali nove vloge. Udeleženec lahko pripoveduje skozi lik, metaforo, zgodbo ali simbol; prav ta razdalja pogosto poveča občutek varnosti.

Posebej pomemben je tudi izstop iz vloge. Po intenzivnejši vaji naj strokovni delavec ali vodja skupine udeležence vrne v tukaj-in-zdaj: ponovno lahko izgovorijo svoje ime, začutijo dih, svoje telo, prostor, občutek ali eno misel, ki jo odnašajo s seboj. S tem se zmanjša tveganje, da bi kdo ostal preplavljen z vlogo ali čustvom.

Za terapevtsko delo je najpomembnejši prenos: izkušnjo z odra ali iz igre moramo povezati z resničnim življenjem. Če udeleženec v igri uspe postaviti mejo, prositi za podporo ali ostati v kontaktu ob neprijetnem občutku, lahko strokovni delavec pomaga raziskati, kje bi to majhno izkušnjo lahko uporabil v vsakdanjem življenju.

Odgovorna uporaba

Strokovne varovalke pri uporabi igre

• Jasen namen: igra naj bo povezana s ciljem obravnave, ne le z razvedrilom.
• Prostovoljnost: udeleženec naj ima možnost izbire, opazovanja ali prilagoditve naloge.
• Stopnjevanje zahtevnosti: socialno, telesno, kognitivno in čustveno zahtevnost prilagajamo skupini.
• Refleksija: po igri je potreben kratek pogovor, da izkušnja ne ostane le dogodek, temveč postane učenje.
• Kompetence: vsak strokovnjak uporablja pristope, za katere je usposobljen, ter ne posega v poglobljeno psihoterapevtsko obravnavo brez ustreznih kompetenc.
• Varnost skupine: upoštevamo travmatske izkušnje, senzorne posebnosti, telesne omejitve, akutno stisko in dinamiko moči v skupini.

Zaključek

Aktivni soustvarjalec svojega življenja

Zavedanje in kontakt sta pomembna elementa kakovostnega procesa pri delu z ljudmi, vendar vedno v povezavi s cilji, okoljem in kompetencami strokovnega delavca. Igra lahko v tem procesu pomaga ustvariti živ, varen in ustvarjalen prostor, v katerem posameznik preizkusi nove odzive, začuti telo, vstopi v odnos in najde več možnosti za delovanje.

Skupina tako ne podpira le razvoja funkcionalnega delovanja oziroma uspešnejšega soočanja z vsakodnevnimi izzivi, temveč lahko pomaga, da posameznik ponovno doživi sebe kot aktivnega soustvarjalca svojega življenja.

Terminologija v tem zapisu izhaja predvsem iz geštalt pristopa, ker poudarja opazovanje in zavedanje, ne pa popravljanja doživljanja. Podobne pojave bi lahko razlagali tudi skozi druge pristope, na primer čuječnost, terapijo sprejemanja in predanosti ali transakcijsko analizo, vendar je strokovno odgovorno ostati znotraj lastnih kompetenc.